Potem, ko nam je nasulo lepo število centimetrov snega, se je narava dobro znesla nad celo dolino. V soboto je začelo deževati in sneg je postajal vse težji. Na drevju se je začel nabirati žled in že popoldne smo ostali brez elektrike. Večerne ure so napravile že prva razdejanja. Drevesa je lomilo kot za stavo in ceste so bile kmalu neprevozne. Še več vožnja po njih je postala smrtno nevarna. Ko sem se pozno zvečer prebijal iz Ljubljane (vožnja je trajala skoraj dve uri) sem z grozo opazoval kaj delajo naravne sile. Pa je bila to le uvertura. V nedeljo se je nadaljevalo. Dež, zmrznjen dež, sneg so na dreje pritisnili še z večjo silo. V gozdovih okrog nas je pokalo kot sredi fronte.Narava ni izbirala. Padalo je vse; električni drogovi sos elomili kot šibice,
padalo je sadno drevje, mogočne smreke, bukve, borovce.... je ruvalo kot da nimajo korenin. Po nekaj dneh je končno prišla otoplitev in vse kar je še stalo se je otreslo ledenega oklepa. Pogled na škodo pa je bil zastrašujoč. Takega scenarija ne bi znali sestaviti niti Hollywoodski  scenaristi. Tri dni brez kakršnih povezav s svetom. Ni delovalo nič, ne telefon, mobilna telefonija je bila onemogočena,  tv oddajniki so molčali... ne večdnevni električni mrk je bil pripravljen le malokdo, zato smo si začeli med seboj pomagati. Tisti, ki so imeli agregate, so jih posojali, da smo si vsaj za silo v uri ali dveh "nafilali" skrinje in hladilnike, da se zaloge ne odtajajo. Vseeno je marsikaj bilo uničeno. Po tednu dni, je prišlo olajšanje - večina je dobila elektriko.

V teh dneh, je kakor v Hollywoodskih filmih katastrofe prišlo na dan herojstvo mnogih požrtvovalnih ljudi. Gasilci so od prve ure dežurali na terenu, skrbeli za odstranjevanje dreves s poti in cest, omogočali dostop do oddaljenih hiš in zaselkov, delili agregate, dovažali hrano.... Delavci Elektra so se dan in noč trudili, da čimprej vzpostavijo električne vode in ljudi vrnejo v civilizacijo. Kot v vsakem filmu pa so se našli tudi ljudje, ki so delo "junakov" omaleževali, jih ovirali in celo nadirali.