Kdo ne pozna čarobnih zimskih večerov, ko v soju ulične svetilke poplesavajo z neba mali kosmiči najrazličnejših oblik. Kljub nevšečnostim, ki jih ponavadi povzroči sneg, pa je malo ljudi, ki ga ne bi znali iskoristiti tudi v lastno veselje ali veselje drugih.
Na žalost se zaradi onesnaževanja planeta in s tem povezanega segrevanja ozračja snežna meja tudi pri nas pomika vse višje in višje. Le malo je še nižjeležečih dolin, ki bi bile s snežno odejo prekrite celo zimo. Tudi komercialna smučišča bodo verjetno preživela edino še v visokogorju. Pa tudi tam bi bila sezona dostikrat bolj klavrna, če si ne bi pomagali z umetnim zasneževanjem. Marsikateri vaški griček, ki je še pred par desetletji odmeval od vrišča razigranih otrok in mladine, danes sameva in toži po starih časih.
Kljub temu, da sem že od nekdaj sanjal, kako bi izdelal snežni top in z njim zasneževal, be pred tremi vsakemu, ki bi napovedal skorajšnje uresničenje sanj, dejal da je nor. Pa vendar se je zgodilo  Že dve sezoni imam travnik za domačo hišo pokrit z naravnim in umetnim snegom. Pa pojdimo lepo po vrsti.
 
Na začetku moram povdariti, da do dne, ko sem napravil svojo prvo napravo v naravi snžnega topa v delovanju še nisem videl (kje pa živiš boste rekli). Zato je bil 16. februar leta 2008, ko sem s snežno pištolo prvič s snegom popopral nekaj kvadratov, skpraj prazničen. Slike pištole med delovanjem, snežnih kristalov in bele zaplate so skoraj celo leto krasile namizje mojega računalnika. A v glavi je že zorela ideja za naslednjo zimo.